Diabetična nevropatija (bolezen živcev)

Diabetična nevropatija


Diabetična nevropatija je eden od poznih zapletov sladkorne bolezni in vključuje številne bolezni, povezane s somatskim (perifernim) in/ali avtonomnim živčnim sistemom.  

 
Sprožilni dejavniki so nahajališča glukoznih  alkoholov (poliolov) poleg živčnih membran, motnje cirkulacije v živcih zaradi poškodovanih majhnih krvnih žil in spremembe dejavnikov, ki so odgovorni za rast živcev.
 
Diagnostični pregledi pomagajo razlikovati druge vrste nevropatij (prekomerno uživanje alkohola, pomanjkanje vitaminov, virusne okužbe, učinek kemoterapije, izpostavljenost težkim kovinam, drugih presnovne bolezni). Približno 30 % diabetikov tipa 1 in tipa 2 razvije diabetično nevropatijo. Na tveganje za razvoj vplivajo nadzor presnove, trajanje sladkorne bolezni, starost bolnika, visok krvni tlak, motnje v presnovi maščob ali več poznih zapletov sladkorne bolezni (retinopatija, nefropatija).
 
Po 10 letih sladkorne bolezni polovica vseh diabetikov kaže simptome diabetične nevropatije. Diabetična nevropatija včasih ne povzroča nobenih simptomov (subklinično), včasih pa kaže številne simptome. Glavne vrste diabetične nevropatije so periferna senzomotorična nevropatija in avtonomna nevropatija.
 
Periferna senzomotorična nevropatija
Periferna senzomotorična nevropatija (80 % vseh nevropatij) privede do živčnih obolenj okončin, ki se navadno pojavljajo simetrično (obe strani) in prizadenejo predvsem spodnje okončine (stopala in noge). Zelo pogosto simptomi napredujejo od prstov in dlani do goleni ali podlakti.
 
Diabetiki z nevropatijo imajo občutek parestezije (mravljinci, občutek pekoče bolečine predvsem ponoči), ne zaznavajo občutkov (dotika, bolečine, temperature, vibracij), moteno je delovanje živcev, ki prehranjujejo mišice na nogah, imajo pomanjkanje refleksov.
 
Resna posledica diabetične nevropatije je sindrom diabetičnega stopala (SDS). Ljudje se ne zavedajo poškodb zaradi zmanjšanega občutka za bolečino. Okužbe lahko razmere zapletejo.

Da bi diabetiki dosegli dober nadzor presnove, jih mora zdravstveno osebje ustrezno podučiti. Redni pregledi lahko pomagajo preprečiti sindrom diabetičnega stopala in njegove zaplete.

Enostavni pregledi, kot so test za zaznavanje vibracij, test za razlikovanje hladno/toplo ali ostro/topo, pomagajo zdravniku pri odkrivanju poškodb živcev tudi, kadar bolniki ne čutijo nobenih simptomov
 
 
Avtonomna nevropatija
Avtonomna diabetična nevropatija se nanaša na tako imenovani vegetativni živčni sistem in lahko privede do funkcionalnih motenj v številnih organskih sistemih.
 
To vodi do zmanjšanega zaznavanja hipoglikemije zaradi pomanjkanja protiregulacije, srčnega infarkta brez bolečin in neurejene regulacije frekvence srca, srčne aritmije, neurejenega uravnavanja krvnega tlaka in cirkulacije, motenega znojenja (suha koža, ki se lahko hitro poškoduje), želodčnih/črevesnih motenj, neurejene funkcije mehurja in erektilne motnje.
 
Z vidika preprečevanja in zdravljenja ima optimizirana kontrola glukoze v krvi pomembno vlogo. Pomembna je tudi normalizacija krvnega tlaka.
 
Druge terapevtske možnosti so osredotočene na simptome te bolezni (zdravila za zmanjšanje bolečine, antiepileptiki). Nekatere študije kažejo dobre rezultate zdravljenja z alfa-lipoično kislino.
 
Najpomembnejši cilj je pravočasno diagnosticirati rizične bolnike, zlasti pri preprečevanju sindroma diabetičnega stopala.

Na tem spletnem mestu so informacije o izdelkih, namenjenih širokemu spektru občinstva, in bi lahko vsebovalo podrobnosti o izdelku ali informacije, ki drugače niso dostopne, ali veljajo v vaši državi. Zavedati se morate, da ne prevzemamo nobene odgovornosti za dostop do teh podatkov, ki morda ne izpolnjujejo vseh pravnih, regulatornih, registracijskih ali uporabnih procesov v državi vašega porekla.